Vsi vemo, da imajo embalažni materiali po tiskanju različno stopnjo vonja, odvisno od sestave črnila in načina tiskanja.
Najprej je treba opozoriti, da poudarek ni na vonju, temveč na tem, kako embalaža, ki nastane po tiskanju, vpliva na snov njene vsebine.
Vsebnost preostalih topil in drugih vonjav na natisnjenih embalažah je mogoče objektivno določiti z analizo plinske kromatografije (GC).
V plinski kromatografiji je mogoče zaznati tudi majhne količine plina s prehodom skozi ločevalno kolono in merjenjem z detektorjem.
Glavno orodje za zaznavanje je plamensko-ionizacijski detektor (FID). Detektor je povezan z računalnikom, da beleži čas in količino plina, ki zapušča ločevalno kolono.
Proste monomere je mogoče identificirati s primerjavo z znano fluidno kromatografijo.
Medtem lahko vsebnost vsakega prostega monomera dobimo z merjenjem zabeležene površine vrha in njeno primerjavo z znano prostornino.
Pri preiskovanju neznanih monomerov v zloženih kartonih se plinska kromatografija običajno uporablja v povezavi z masno metodo (MS) za identifikacijo neznanih monomerov z masno spektrometrijo.
V plinski kromatografiji se metoda analize nad tekočino (headspace analysis) običajno uporablja za analizo zložene škatle, izmerjeni vzorec se da v vzorčno vialo in segreje, da se analizirani monomer upari in vstopi v nadtekočino, nato pa sledi enak postopek testiranja, kot je opisan prej.
Čas objave: 12. april 2023