Nadzor napetosti v steklu je zelo pomemben člen v procesu proizvodnje stekla, metoda ustrezne toplotne obdelave za nadzor napetosti pa je steklarskim tehnikom dobro znana. Vendar pa je natančno merjenje napetosti v steklu še vedno eden od težavnih problemov, ki begajo večino proizvajalcev stekla in tehnikov, tradicionalno empirično ocenjevanje pa je postalo vse bolj neprimerno za zahteve glede kakovosti steklenih izdelkov v današnji družbi. Ta članek podrobno predstavlja pogosto uporabljene metode merjenja napetosti v upanju, da bo v pomoč in poučen za steklarne:
1. Teoretične osnove zaznavanja napetosti:
1.1 Polarizirana svetloba
Dobro je znano, da je svetloba elektromagnetno valovanje, ki vibrira v smeri, pravokotni na smer širjenja, in vibrira na vseh vibrirajočih površinah, pravokotnih na smer širjenja. Če uvedemo polarizacijski filter, ki prepušča svetlobno pot le določeno smer vibracij, lahko dobimo polarizirano svetlobo, imenovano polarizirana svetloba, optična oprema, izdelana v skladu z optičnimi lastnostmi, pa je polarizator (Polariskopski pregledovalnik deformacij).YYPL03 Polariskopski pregledovalnik deformacij
1.2 Dvolomnost
Steklo je izotropno in ima v vseh smereh enak lomni količnik. Če je v steklu napetost, se izotropne lastnosti uničijo, kar povzroči spremembo lomnega količnika in lomni količnik obeh glavnih smeri napetosti ni več enak, kar vodi do dvolomnosti.
1.3 Optična razlika poti
Ko polarizirana svetloba prehaja skozi napetostno steklo debeline t, se svetlobni vektor razdeli na dve komponenti, ki vibrirata v smeri napetosti x in y. Če sta vx in vy hitrosti obeh komponent vektorja, potem je čas, potreben za prehod skozi steklo, t/vx oziroma t/vy in komponenti nista več sinhronizirani, potem obstaja optična razlika poti δ
Čas objave: 31. avg. 2023